vis-à-vis

parIStanbul. In vse tisto vmes.

Istanbul calling

7.06.2013

Zadnja dva dneva sta v Istanbulu minila precej bolj mirno. Erdogan se je včeraj zvečer vrnil s svojega obiska v Magrebu (skok v Magreb je v času, ko se tvoja država sooča z največjo politično krizo zadnjega desetletja, očitno najbolj evidentna poteza) – in pristal v Istanbulu, ne v Ankari. Včeraj je v Istanbul na mednarodno konferenco pripotoval tudi evropski komisar za širitev Füle, ki se bo srečal tudi s predstavniki demonstrantov. V sredo jih je v Ankari že sprejel namestnik premierja, ki je obljubil, da bo vlada spoštovala njihove demokratične zahteve, če se ne bodo zatekali k nasilju. Erdogan je medtem včeraj potrdil svoje stališče, da se ne namerava odreči načrtu uničenja parka Gezi, kar je bila ena izmed temeljnih zahtev protestnikov na srečanju z njegovim namestnikom.

Trenutna situacija je torej precej nejasna. Taksim iz dneva v dan bolj spominja na avtonomno cono. Protestniki vsako noč gradijo nove barikade – pločniki na aveniji med stadionom Inonu in Taksimom so povsem uničeni, saj za barikade po novem uporabljajo tlakovce. Ko sem se včeraj ob dveh zjutraj vračala s Taksima, sem ob nemškem konzulatu naletela na skupino štirih mladih fantov, ki so iz tlakovcev gradili nekakšno mini utrdbo s tremi stenami. Ko sem jih vprašala, čemu služi, so mi ponosno odgovorili, da bo to stranišče. Eden izmed njih je ob mojem očitno presenečenem izrazu ponosno dodal, da je to pač »Turkish mind«. Kakopak.

Gezi park je čez dan napolnjen do zadnjega kotička, vzdušje je sproščeno in veselo, ljudje posedajo, kartajo, prebirajo dnevne časopise, pojejo in plešejo. Njihova organiziranost je osupljiva – razdeljujejo hrano, postavili so stojnice, organizirane so ure joge, celo knjižnica. Zvečer nekateri prenočujejo v šotorih v parku, nekaj jih spi celo na strehah zažganih avtobusov, ki služijo kot barikade. Ulični prodajalci so se hipno prilagodili povpraševanju in ponujajo plinske maske, zastave z motivom ljubljenega omniprezentnega Atatürka, trakove v barvah turške zastave, piščalke in podoben mobilizacijski material. (Medklic: prodajalcev, ki na ulici glasno pozivajo k nakupu plesočih oslov in mačk na baterije v zadnjem tednu ni moč zaslediti.) Taksim je sicer povsem čist, saj protestniki sproti pobirajo smeti, ki potem služijo kot dodatna utrditev barikad (Turkish mind ponovno). Dogajanje na Taksimu so nekateri ljubkovalno poimenovali kar Taksim Gas Festival.

Policija ima svojo bazo ob palači Dolmabahce blizu stadiona Inonu. Opremljeni so z vodnimi topovi in celo buldožerji, sicer pa dneve preživljajo ob posedanju v bližnjem parku, drugi pa si moči za nočne spopade nabirajo zleknjeni na sedeže avtobusov. Zadnji spopad se je zgodil predvčerajšnjim, ko je policija zopet imela svojo plinsko zabavo, protestniki pa so jim odgovorili z mini barvnim ognjemetom.

Po slabem tednu protestnega vrenja v Istanbulu vlada status quo, veliko pa bo odvisno od Erdoganovih kalkulacij. Trenutno nič ne kaže, da je pripravljen na kakršenkoli dialog ali celo kompromis z zahtevami svojih državljanov. Vsekakor pa gre za verjetno najbolj plastično ponazoritev tistega znanega pregovora, da nekdo zaradi dreves ne vidi gozda. (In to dobesedno: v parku Gezi gre namreč res zgolj za nekaj dreves, če si slučajno predstavljate nekaj podobnega Tivoliju.)

Dogajanje v okolici Taksima v zadnjem tednu sem ujela v nekaj fotografij, ki si jih lahko ogledate tukaj.

  • Share/Bookmark

Avtor lafille, zapisano pod Merhaba Istanbul! | Ni komentarjev

Another day in paradise

3.06.2013

Povzetek današnjega dne v Istanbulu: protestniški zanos ne pojenja. Čez dan je bilo precej mirno, so pa protestniki čez noč postavili nove barikade na aveniji med Taksimom in stadionom Inonu nad Besiktasom. Zvečer so center mesta začeli preletavati helikopterji z lučmi, ki so najverjetneje škropili plin. Po približno dveh urah preletov je zunaj praktično nemogoče dihati, plin je še močnejši kot prejšnje dni.

Policija je zvečer poskušala prodreti proti Taksimu, trenutno se pomikajo nazaj. Barikade je praktično nemogoče prebiti. Taksim je poln protestnikov, ki prepevajo in proslavljajo še eno zmago.

V trgovinah so police vsak dan bolj prazne, popoldne več ni bilo plastenk vode, kruha, zelenjave – naša ulica je zabarikadirana, zato dostava najbrž ni mogoča. Protestniki počivajo na tleh v trgovini, dve dekleti sta bili poškodovani. V naši ulici so v sosednji stavbi vzpostavili začasno bolnišnico. Twitter zvečer nekaj časa ni deloval.

Zvečer smo protestnikom skozi okno delili vodo in limone. Vsi nosijo očala in maske, nekateri tudi čelade. Plin je resnično zelo močan in prodira celo skozi zaprta okna. Nihče ne ve natančno, kaj se bo dogajalo jutri, je pa jasno, da policija izgublja nadzor nad situacijo.

  • Share/Bookmark

Avtor lafille, zapisano pod Merhaba Istanbul! | 1 komentar

Dan potem

2.06.2013

V Istanbulu protestniki tudi v nedeljo ne počivajo, med dopoldanskim sprehodom po Taksimu pa sem se lahko prepričala o njihovi odlični organizaciji. Čez noč so dostop do trga, s katerega se je policija včeraj umaknila po zelo nasilnih spopadih, popolnoma onemogočili z barikadami na vseh stranskih ulicah. Uporabili so prav vse, od kavčev, miz, omar, do zažganih avtomobilov, policijskih ograj in celo zažganega avtobusa. Kioski v bližini trga so popolnoma uničeni, prav tako panoji, avtobusne postaje in tudi stekla bližnjih prodajaln. Grafiti krasijo skoraj vsak prost košček zidov in fasad, povsod so črepinje.

Protestniki so že zgodaj zjutraj začeli s čiščenjem in z rokavicami pobirali črepinje, trg pa je bil poln vreč za smeti. Gezi park ob Taksimu, kjer se je vse skupaj začelo, je spominjal na prizorišče kakšnega glasbenega festivala – ljudje so sproščeno posedali na zelenici, naslanjačih in celo kavčih, ki so jih prinesli v park. Na Taksimu so ljudje proslavljali ob glasbeni spremljavi, prebirali manifeste in pozivali Erdogana k odstopu.

Vrelišče je trenutno v bližnjem Besiktasu, kjer so protestniki poskušali vdreti v premierjevo pisarno, policija pa pričakovano ni odlašala s svojim plinskim odgovorom. Informacije o dogajanju je precej težko dobiti – turški mediji poročajo zelo diplomatsko, tuji mediji pa so precej neažurni. Glavni vir informacij je tako Twitter, kjer se protestniki organizirajo in objavljajo video posnetke svojih izkušenj s policijskimi metodami. Nekatere slike so precej šokantne, študentje so porezani in hudo poškodovani. Slike ujetih v postajo podzemne železnice, kamor je policija v petek spustila solzivec, so naravnost strašljive. Protestniki v svojih tvitih tudi trdijo, da je zaradi uporabe plina več ljudi oslepelo, krožijo tudi slikovni dokazi uporabe oranžnega plina, sicer prepovedane kemične zadevščine, ki naj bi jo včeraj začela uporabljati policija.

Na Twitterju je mogoče najti slikovna navodila za izdelavo plinske maske, na voljo pa je tudi posebna verzija Google Maps, kjer se protestniki ažurno obveščajo, kje so policijske zasede in kje je na voljo začasna medicinska oskrba. Nekaj univerz se je odločilo odpreti svoja vrata in protestnikom ponuditi zavetišče pred policijo. Vrata jim odpirajo tudi stanovalci in jim delijo hrano. Podpirajo jih tudi s spontanim bobnanjem, žvižganjem in ploskanjem na oknih. Stanje v centru mesta je tako precej kaotično in nič ne kaže, da protestniki izgubljajo svoj zanos.

  • Share/Bookmark

Avtor lafille, zapisano pod Merhaba Istanbul! | Ni komentarjev

Dolgo vroče turško poletje

1.06.2013

Poletje v Istanbulu je vsekakor vroče. Protesti, ki so se začeli včeraj, so danes dobili svoj moment, naše stanovanje dve ulici stran od glavnega trga Taksim pa nam vsekakor nudi dobro razgledno točko. Stvar se je začela precej nedolžno, ob novicah o zelenih zanesenjakih, ki so cel teden okupirali Gezi park ob Taksimu, pa smo zajedljivo ugotavljali, da Turčija očitno postaja tudi ekološka velesila.

Včeraj smo sredi popoldneva ob vsesplošnem kričanju pod oknom končno ugotovili, da je situacija tokrat resnejša kot ponavadi (v zadnjem mesecu smo imeli že več bližnjih srečanj z vodnimi topovi in solzivcem na miroljubni poti s Taksima domov), dan pa smo preživeli polno zaposleni z odpiranjem vhodnih vrat protestnikom, ki jih je policija s Taksima pospremila s solzivcem.

Po večernem teku v trgovino po zaloge vode (voda iz pipe seveda ni pitna) in makaronov ob vdihavanju hlapov policijskega inventarja se je situacija za silo umirila do dveh ponoči, ko so sosedje iz soseske začeli z nočno izmeno. Ubrano bobnanje na lonce, džezve in ostale kuhinjske pripomočke ob spremljavi ploskanja in ritmičnega ugašanja ter prižiganja luči je trajalo do petih zjutraj.

Situacija je pravzaprav zelo resna, turška policija pa se preverjeno ne šali. Včeraj so tako solzivec uporabili kar v vhodu v podzemno železnico, zaradi posledic njegove uporabe pa naj bi umrli dve osebi. Slikovni dokazi brutalnih metod ravnanja turške policije so na voljo tukaj.

Istanbulski ulični stil tako trenutno zapoveduje obvezno nošenje maske preko nosa in ust, zaželeno v kombinaciji s plavalnimi očali v modri ali rumeni barvi. Priporočen modni dodatek je tudi vrečka s pol kilograma limon, katerih sok iztisneš na robček in si popivnaš predel pod očmi. Močno priporočljiva je tudi udobna obutev za nenaden beg pred solzivcem v kombinaciji z nekaj spretnosti pri preskakovanju smeti in črepinj.

Danes popoldne se nam je v družbi približno milijona zelo jeznih someščanov (in ob spremljavi turške verzije Čajorije Šukarije) uspelo prebiti do Taksima, s katerega se je policija danes umaknila. Po informacijah turških sosedov je trenutno vrelišče Besiktas. Vsekakor je že dva dneva nemogoče odpreti okno, ker je zrak poln čudnega plina – in to zna biti ob 30 stopinjah čez dan res zoprno.

Turkom je očitno dokončno prekipelo. Nekateri govorijo o turški pomladi, o revoluciji, o boju proti Erdoganovemu fašizmu, vsekakor pa gre za največje proteste proti desetletni vladavini AKP. Turški mediji seveda večinoma molčijo (neki moški je v Besiktasu v znak protesta skozi okno zabrisal svoj televizor), Twitter in Facebook pa sta se tako kot v času arabske pomladi izkazala kot glavna zaveznika protestnikov pri mobilizaciji. Današnja noč bo kot kaže manj glasna in bobneča kot včerajšnja, je pa za jutri popoldne načrtovan festival na Taksimu. Očitno se Turčiji obeta dolgo vroče poletje.

  • Share/Bookmark

Avtor lafille, zapisano pod Merhaba Istanbul! | Ni komentarjev

Ibrahimović za Chanel No. 5

30.10.2012

Pozabite bradatega Brada, tu je Zlatan. Odkar ga je katarski denar pripeljal v Pariz, je Ibrahimović postal glavna zvezda francoske politično satirične oddaje Les Guignols de l’info z več kot dvajsetletno tradicijo. Poleg vsakodnevnega banaliziranja gospoda predsednika kot mehkužneža, čigar glavna dejavnost je neprestana miritev strasti med gospo prvo damo in nekdanjo dolgoletno partnerico, je Zlatan nova permanentna figura karikiranja. Baje ima prevelik ego.

Namesto Bradovega melanholičnega recitala v najnovejši reklami za kultno Chanelovo številko 5 Zlatan tako v kratkem klipu ponosno predstavlja svojo Eau de Zlatan. Zlatan pove, da ob uporabi Eau de Zlatan lahko ozlataniš katerokoli žensko. Še več – če se ozlataniš z Eau de Zlatan, te prav vsi spoštujejo. Zlatan zagotovi še, da uporaba Eau de Zlatan prinaša podajo Nenêja, medtem ko ti Gameiro opere avto. Nato Zlatan še enkrat ponovi, da vse to prinaša uporaba Eau de Zlatan, ki pa je zaenkrat na voljo izključno v butikih Zlatan Saint Germain.

In če torej Brad vzneseno zaključi z “Inevitable”, Zlatan zaključi z – Zlatan, seveda.

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Avtor lafille, zapisano pod Joie de vivre | Ni komentarjev

Žurka a la Turca

29.10.2012

Po bajramu so danes Turki praznovali svoj Dan republike, najpomembnejši državni praznik. Na današnji dan pred 89 leti je bila namreč po vojni za neodvisnost s sprejetjem nove ustave razglašena Republika Turčija, istega dne pa je še vedno povsod navzoči Atatürk postal prvi turški predsednik.

Za razliko od večine Istanbulčanov se nisem odločila za romanje v Atatürkov mavzolej v Ankari, poleg tega pa nisem bila razpoložena za prisostvovanje mimohodu zastav, ki so danes zavzele še tistih nekaj praznih kotičkov mesta, kjer preostalih 364 dni v letu ne plapolajo. Dan sem tako preživela zelo ležerno ob prebiranju Pamukovega Istanbula.

Ko sem zvečer za kuhinjsko mizo še stotič blagoslavljala bretanske krave in direktno iz Pariza dostavljen beurre salé, je ležerno razpoloženje prekinilo nenadno bobnenje. V treh sekundah so bili moji možgani sposobni najti dve možni razlagi. Prva in najbolj logična je bil potres, in to tisti, za katerega znanstveniki pričakujejo, da bo v bližnji prihodnosti dodobra uničil mesto. Nato sem pomislila, da je Turčija pač dokončno izgubila potrpljenje s svojo sosedo na jugu. Šele potem mi je iz sobe na drugi strani stanovanja uspelo ugotoviti, da gre za – ognjemet. Petnajstminutno razsvetljevanje neba nad Bosforjem je bilo sicer res impresivno, vsekakor pa premosorazmerno glasno. Za pomembne stvari se tule pač ne špara.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor lafille, zapisano pod Merhaba Istanbul! | Ni komentarjev

Male skrivnosti turške ekonomije

28.10.2012

Avgusta so turški mediji vzhičeno poročali, da je stopnja brezposelnosti v Turčiji dosegla rekordno nizko raven v zadnjih sedmih letih in se tako v zadnjih mesecih giblje okoli dobrih 8 odstotkov. Vpogled v misterij relativno nizke stopnje turške brezposelnosti sem pred kratkim dobila ob obisku male pekarne v eni izmed stranskih umazanih uličic Karaköya. Ker je četrt turistom bolj ali manj neznana, sem bila v pekarni edina stranka in na majajočem belem stolu, ki mi ga je mimogrede prinesel temnolas deček, sem imela dober razgled na do potankosti premišljeno delitev dela pri pripravi pida.

Stvar je šla takole: najprej je član tima št. 1 obvestil člana št. 2, da želim pide. Član št. 2 je prinesel testo in ga podal članu št. 3, ki je testo z osupljivo izpiljenim gibom razvlekel na površino približno tridesetih centimetrov. Testo je nato podal članu št. 4, ki je nanj dodal sir in ga podal članu št. 5. Član št. 5 je testo s sirom končno spravil v peč in budno spremljal dogajanje v njej nadaljnjih deset minut. Nato ga je vzel iz peči in podal članu št. 1, ki je pide skupaj s prtičkom lično zapakiral v vrečko. Pri nastanku končnega produkta v vrednosti šestih turških lir (oz. slabih treh evrov) je torej sodelovalo natanko pet članov tima ob asistenci dečka za dostavo stola.

Drugič sem se o skrivnostih turških strategij za doseganje zaposlenosti podučila ob vrečkah s smetmi. V manjšem bloku, kjer živim, stanovalci poleg najemnine plačujemo še aidat, posebno vsoto za hišnika. Znesek ni nezanemarljiv, me je pa lastnica stanovanja podučila, da hišnikove storitve zato po želji vključujejo prinašanje časopisov in petlitrskih steklenic vode iz trgovine, menjavo žarnic v dnevni sobi in odnašanje smeti direktno izpred vrat stanovanja. Ker sem do sedaj čisto udobno shajala z odnašanjem porabljenih konzerv tune do smetnjaka in s samostojno menjavo žarnic tako na namiznih kot na stropnih svetilih, se koriščenja dodatnih storitev seveda nisem posluževala. Pred nekaj dnevi sem srečala lastnico in po nekaj vljudnih frazah mi je potožila, da jo je hišnik obvestil o mojem nesodelovanju v režimu puščanja smeti pred vrati. Očitno sem ob tem izgledala zaprepadeno, saj je pohitela s pokroviteljskim pojasnilom, da je to pač služba gospoda hišnika, ki mu omogoča bivanje v kletnem stanovanju. Naslednji dan sem začela podrobneje spremljati, kako zadevo s smetmi ureja stanovalec iz sosednjega stanovanja in ugotovila, da vrečko disciplinirano postavi pred vrata vsak večer okoli osmih. Ker je gospod sosed profesor ekonomije na eni izmed istanbulskih univerz, poleg tega pa je Nemec, sem se odločila, da k prezervaciji hišnikove službe tudi sama prispevam z eno vrečko smeti na teden.

Se bom pa v bodoče vzdržala očitnega zavijanja z očmi, ko v McDonald’s-u naslednjič zagledam jedca, ki pladnja ne pospravi za seboj. Morda je imel gospod iz francoskega sindikata prav, ko me je nekoč podučil, da zaradi vljudnih in k pospravljanju pladnjev nagnjenih gostov pomivalec miz utegne tvegati izgubo službe. Zaenkrat svoj prazen Pepsi kozarec v koš sicer še vedno odvržem lastnoročno, bom pa ta trivialni akt v bodoče podvrgla temeljitemu premisleku.

  • Share/Bookmark

Avtor lafille, zapisano pod Merhaba Istanbul! | 2 komentarjev

Sam še vedno igra

27.10.2012

Dobro se spominjam nekega sončnega junijskega dne, ko sem doživela ultimativni uvid v tisto, kar je imel najbrž v mislih Nietzsche, ko je govoril o večnem vračanju enakega. Razsvetlitev je prišla izpod francoskega balkona, ko sem bila primorana prisosostvovati celodnevni izvedbi večno vračajoče se melodije v razponu štirih tonov v vseh zamisljivih in nezamisljivih variacijah.

Ušesa parajočo izkušnjo sem popisala v enem izmed prejšnjih blogov, včeraj pa sem se prepričala, da se večno vračanje enakega resnično večno vrača. Nič hudega sluteča sem se v Kabataşu vkrcala na trajekt z destinacijo Adalar v popolni blaženosti, da bom po nekaj tednih neprekinjenega istanbulskega vrveža zopet videla koncentracijo več kot treh dreves na petdesetih kvadratnih metrih. Adalar oz. devet otokov v Marmarskem morju, ki so morda bolj znani kot Prinčevi otoki, so nadvse priročna destinacija za celodnevni pobeg iz mesta in poleg relativno bogatega zelenja nudijo tudi neprecenljivo možnost sprehajanja brez konstantne življenjske ogroženosti v istanbulskem prometu. To je seveda dobro znano tudi preostalim 13 milijonom prebivalcev Istanbula, zaradi česar je trajekt ponosno demonstriral svoje ultimativne nosilne kapacitete.

Po petih minutah sem se sprijaznila z dejstvom, da bom skoraj dveurno vožnjo preživela v stoječem položaju, natančneje stisnjena med mlad par nemških turistov s kokeršpanjelom v naročju in ogromen otroški voziček s triletnikom, ki je zavzeto žvečil svoj simit. Nadaljnjih deset minut sem porabila za piljenje strategije optimalnega upogibanja hrbta, ki je kričečim brkatim prodajalcem čaja z ogromnimi pladnji omogočila neoviran prehod. Po petnajstih minutah adaptacijske dobe sem se odločila osredotočiti na čudovito igro nemirnih valov Bosforja. To mi je odlično uspevalo vse do trenutka, ko je splošnemu hrupu, otroškemu joku in občasnemu pasjemu laježu z zgornje palube pritegnila dobro znana melodija.

V nekaj sekundah sem prustovsko našla svoj izgubljeni francoski čas in ga bila potem prisiljena odkrivati še nadaljnjo uro in pol. Tokrat je meh z očitnim entuziazmom raztegoval mlad fant, ki pa je bil precej manj variacijsko navdahnjen kot gospoda izpod balkona pred nekaj meseci. Med muzikalnim razveseljevanjem našega nadstropja zato načelno nisem prispevala niti kovanca. Harmonikaškemu mimohodu sem bila potem priča še trikrat, saj je bila moja destinacija zadnji izmed otokov, Büyükada. 

No, po ničejanskem uvidu sem potem preživela čudovito popoldne. Uporaba avtomobilov je na otoku prepovedana in edino nevarnost tako predstavljajo vintage kočije s parom vpreženih konj, polne klikajočih turistov v smešni kolonialni pozi. Na ulicah otoka se ponosno razkazujejo razkošne vile iz otomanskih časov in počitniške hiše moderne turške elite. Med njimi mi je uspelo odkriti tudi tisto, v kateri je svoja prva štiri leta v izgnanstvu preživel Lev Trocki. Dišeča turška kava v kičasti skodelici z zlato obrobo in družba lenega nemškega ovčarja pod stolom sta me navdala z optimizmom, da se Sam na trajektu na poti nazaj ne bo reinkarniral še tretjič. Na moje olajšanje je Sam za tisti dan svojo turnejo zaključil, poleg tega pa mi je uspelo okupirati neudoben plastični stol na zgornji palubi in vožnjo sem tako preživela v ušesom blagodejni družbi marmarskih valov.

  • Share/Bookmark

Avtor lafille, zapisano pod Merhaba Istanbul! | Ni komentarjev

JCVD in ostale prioritete

23.10.2012

Belgija je zanimiva država: brez vlade še gre, brez bronastega kipa Jean-Clauda Van Damma pač ne.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Avtor lafille, zapisano pod Ugotovitev dneva | Ni komentarjev

Važno je imenovati se FB

19.10.2012

V Istanbulu mi je poleg ostalih čudovitih stvari uspelo ponovno odkriti čar malih postrežnih prodajaln. Takšnih, v katerih lahko na natanko sedmih policah najdeš dvanajst različnih vrst piškotov poleg gobic za pomivanje posode in kozarca oliv, nanje pa pokažeš s prstom. Vaško verzijo takšne prodajalne sem nazadnje videla, ko sem imela osem let in sem si ob petkih po pouku kupila Smoki za 50 SIT. V radiju petdesetih metrov okoli stanovanja lahko zdaj izbiram med tremi. Najbolj pri srcu mi je tista z dvometrskim doprsnim portretom Atatürka nad blagajno, majhnim televizorjem s športnim kanalom in prijaznim brkatim prodajalcem, ki razume besedi coffee in water.

Zvečer sem ugotovila, da je plastični kozarec s kavo prazen in se odpravila po urgenten nakup jutranje zaloge. Gospod prodajalec je bil povsem zatopljen v spremljanje prenosa tekme med Olimpijo in Fenerbahçe in vidno nejevoljen, da je zaradi 100 gramov kave zamudil dve minuti tretje četrtine. Sklepam, da je bila tekma očitno zelo zanimiva, saj sem za paket čigumijev plačala samo eno liro namesto dveh kot ponavadi.

Šport je tu pač nadvse resna stvar in ko zaradi gneče ne moreš vstopiti na avtobus, je to praviloma zanesljiv indikator, da Beşiktaş igra čez dve uri. Očitno pa je nad istanbulskimi klubi močno navdušen tudi moj priložnostni brskalnik v turščini, ki mi Facebook ob iskalnem nizu FB ponudi šele kot peti rezultat. Prvi štirje zadetki so namreč spletne strani Fenerbahçe. Vsekakor zelo uporabno.

  • Share/Bookmark

Avtor lafille, zapisano pod Merhaba Istanbul! | Ni komentarjev

Starejši zapisi »